Luka Kočevar: Jedli so, pili bolj malo

Svoje poletne mesece v otroštvu sem skoraj brez izjeme preživljal na podeželju pri dedku in babici. Dedkov sorodnik v vasi je imel kmetijo, kjer sem prebil večino časa. Dan se je začel zgodaj z zajtrkom, jutranjo košnjo »frišnega«, detelje ali trave, in kasneje krmljenja živine in čiščenja hleva. Na kmetiji je sicer vedno veliko dela, poleti pa je v času košnje še posebej intenzivno. Košnja trave, obračanje, grabljenje in meni najljubše opravilo, pobiranje sena z nakladalko. Kasneje s puhalnikom spravilo sena v skedenj. Z leti se je to spremenilo in precej več je bilo baliranja v majhne in velike bale. Vožnja traktorja, vonj po hlevu in senu in narava, ki je bila vsepovsod okrog.

Zame je bil to čas brezskrbnosti in uživanja, na katerega se vedno rad spomnim. Drugi spomin je kamion, ki je vsako jutro pripeljal v vas in v cisterno natočil mleko. Nekje vmes je prenehal prihajati in hiša v katerem se je mleko zbiralo je začela propadati. Mnogo kasneje sem veliko slišal o odkupni ceni mleka in nižanju le-te. Verjetno je bil eden od razlogov tudi nerentabilnost.

Slovenija je zelena dežela. 56% površine pokrivajo gozdovi, 35 % površin pa je namenjenih kmetijski rabi. 44 % prebivalstva živi v ruralnem okolju. Kmetijsko je specifično, 60 % od več kot 72.000 kmetij je manjših od 5 ha. Večina kmetov je starih med 45 in 64 let. Pridelava je izredno široka in ni usmerjena v eno samo panogo.

Stopnja samooskrbe je v posameznih panogah še vedno precej nizka. Predvsem pri sadju in zelenjavi, saj znaša 21 in 39 %, pa tudi pri medu, saj znaša samo 45 %. Seveda je popolno samooskrbo težko doseči, saj je nemogoče, da bi v Sloveniji pridelali čisto vse kar konzumiramo. Vseeno pa mora biti ena izmed prioritet skrajšanje oskrbne verige in krajša pot od zemlje do krožnika. Spoštovanje slovensko pridelane hrane in kupovanje lokalno pridelanih izdelkov bi moralo postati precej pomembnejše.

Vendar pa tudi slovensko kmetijstvo ni brez svojih težav in tudi slovenski kmetje bodo morali iskati drugačne in inovativne rešitve za izboljšanje svojega položaja. Ena izmed rešitev je zagotovo povečanje produktivnosti, za kar sta potrebna znanje in inovativnost. Prodajanje izdelkov z višjo dodano vrednostjo bi moralo postati vodilo, ki bo slovenskim kmetom precej pomagalo. Za dosego tega cilja se je smiselno obrniti tudi v tujino, kjer obstajajo primeri dobre prakse kako to doseči, obenem pa poskrbeti tudi za okolje.

Pri tem lahko veliko pripomore tudi EU s svojimi subvencijami in olajšavami. Primeri dobre prakse kako izboljšati produktivnost in povečati dodano vrednost prihajajo iz vse Slovenije. Meni najbližji primer je ekološka kmetija, kjer se je mlad in izobražen kmet lotil predelave žit in mletja moke. Pri svojem delu izredno uživa, kar lahko potrdi vsak, ki ima stik z njim. S tem je preskočil fazo, ko surovino samo proda na trgu, ampaj iz nje naredi izdelek z višjo dodano vrednostjo, ki ga nato proda na trgu. Kvaliteta je super, kar so opazile tudi stranke, ki jih je vedno več.

Takšne zgodbe potrebuje slovensko kmetijstvo, da ga spravimo na višji nivo in poskrbimo za to, da bomo jedli zdravo, lokalno pridelano hrano, ki ne bo prepotovala polovice kontinenta ali sveta, da bo našla pot do našega krožnika.

Luka Kočevar, kandidat stranke LMŠ za volitve v Evropski parlament